Če ne verjamejo…

Zlorabo spremljajo občutja krivde, zmedenosti, sramu, jeze … O tem je težko govoriti. Podobna občutja se lahko porajajo tudi v osebi, ki ji za zlorabo poveš, predvsem še, če je to član tvoje družine in se zloraba dogaja v družini. Ta oseba se lahko počuti krivo, ker ti ni znala prej pomagati. Lahko je breme zlorabe za to osebo preveliko in se dela, kot da ni nič hudega ali ti ne verjame.

Vendar naj te to ne ustavi pri iskanju rešitev.

Poišči drugo osebo, ki ji lahko zaupaš (npr. drugi bližnji, šolska psihologinja, socialna delavka, učitelj, osebni zdravnik). Obrneš se lahko tudi na ustanovo, ki se ukvarja s pomočjo otrokom in mladostnikom v stiski ali pa na policijo. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom in mladostnikom bodo vsako prijavo vzeli resno, s tabo se bodo pogovorili in ti tudi verjeli.

Če nimaš nikogar, lahko pokličeš na telefon za pomoč v stiski (TOM telefon). Morda pri prvem klicu še ne boš zbral/a dovolj poguma, da bi se oglasil/a. Lahko, da bo kdo prišel in te zmotil med pogovorom. Morda se bo na drugi strani oglasil moški, ti pa bi se raje pogovarjal/a z žensko. Nič hudega, če boš moral/a zvezo prekiniti. Če prvi klic ne bo uspešen, poskusi še poklicati. Pomembno je, da ne obupaš. Vedno se da najti nekoga, ki ti lahko pomaga!