Imam bratca/sestrico s posebnimi potrebami!

Večina otrok se rodi zdravih in se v večini lastnosti ne razlikuje prav veliko od drugih. Nekateri otroci pa se v posameznih lastnostnih ali sposobnostih tako močno razlikujejo od večine, da pravimo, da imajo posebne potrebe. Niso si vsi otroci s posebnimi potrebami enaki. Te se lahko namreč zelo razlikujejo med seboj. Lahko gre za posebnosti na področju:

• sluha (gluhi in naglušni otroci),
• vida (slepi in slabovidni otroci),
• gibalnega razvoja (gibalno ovirani ali nepokretni otroci),
• govora (sem spadajo otroci, ki imajo težave pri govoru oziroma jezikovnem razvoju – npr. jecljanje, težave pri pisanju, branju …),
• duševnega razvoja oziroma razvoja sposobnosti,
• zdravja (otroci, ki so dolgo bolni, potrebujejo veliko zdravstvene oskrbe),
• učenja (otroci, ki imajo različne težave pri učenju) …

Tisti otroci, ki imajo posebne potrebe, imajo pravico do posebnih razmer pri izobraževanju v šoli, zato da bi lahko kar najbolje napredovali, se učili in se pripravili (kolikor je to mogoče) za samostojno življenje. Nekateri otroci s posebnimi potrebami se na zunaj in tudi v vedenju ne razlikujejo prav veliko od drugih otrok, nekateri otroci pa potrebujejo več naše skrbi in pozornosti ter morajo morda tudi živeti v zavodu ali domu, ker starši zanje ne morejo skrbeti.

Živeti z bratom ali sestro, ki ima posebne potrebe, je nekaj posebnega. Vendar pri tem ne mislim, da je to slabo! Seveda – lahko je težko in naporno (odvisno tudi od tega, kakšne posebne potrebe ima otrok), vendar pa je to lahko tudi nadvse dragocena življenjska izkušnja in vaš odnos z bratom ali sestro je lahko prav tako čudovit. Morda boste imeli kdaj občutek krivde ali pa sramu, ker imate brata/sestro s posebnimi potrebami, verjetno je, da bo vaš brat/sestra potreboval večkrat vašo pomoč, morda bodo vaši starši večkrat zaskrbljeni, utrujeni in se boste zato čutili prikrajšane … Vsa ta negativna občutja, ki jih boste ali pa jih morda doživljate, so normalna in ni se jih treba sramovati. V teh trenutkih vam lahko pomaga pogovor s starši ali pa s katero drugo osebo, ki ji lahko zaupate (npr. prijatelj, sorodnik, svetovalni delavec …). Govoriti o svojih čustvih je včasih težko, vendar pa je učinek običajno zelo pozitiven. Zelo pa koristi tudi pogovor z osebo, ki ima podobno izkušnjo kot vi, in tu vam lahko »na pomoč« priskočijo različne organizacije, ki organizirajo srečanja za svojce oseb s posebnimi potrebami (npr. Zveza Sonček- www.soncek.org; Zveza Sožitje – www.zveza-sozitje.si.

Vsak človek je edinstven in dragocen. Nekateri ljudje so bolj, drugi manj »posebni«. Pri tistih, ki se bolj razlikujejo od ostalih, navadno potrebujemo več časa, da jih spoznamo in razumemo. Vendar pa to ne pomeni, da si ti ljudje ne zaslužijo naše ljubezni in predvsem našega spoštovanja. Kot bratje ali sestre otroku s posebnimi potrebami imate posebno izkušnjo in priložnost v življenju, ki vas lahko obogati in spremeni vaš pogled na svet in odnos do drugih ljudi.