Skip to main content
Spolna identiteta

Spolna identiteta

Spolna identiteta pomeni, kako oseba občuti in definira svoj spol.

Del odraščanja in zorenja je, da se sprašujemo, kakšna je naša spolna identiteta. Nekateri občutki, kot so zmedenost, nesigurnost vase (ki so lahko del poti našega raziskovanja), so ustvarjeni tudi zato, ker ima okolica lahko različne predstave. Različne kulture, religije in ljudje mislijo, da je spolna identiteta odločitev posameznice_ka – da se lahko torej odločiš, kaj boš čutil_a. Kar seveda ni res.

V naši družbi se pričakuje, da se bojo osebe identificirale bodisi z moškim, bodisi z ženskim spolom, ki jim je pripisan, ko se rodijo. Večina ljudi se počuti udobno v eni izmed teh dveh kategorij, ne pa vsi. Zanimivo je, da nekatere kulture za razliko od naše prepoznavajo obstoj več kot dveh spolov, npr. na Samoi, v Indiji, Indoneziji…

Spolna identiteta se lahko skozi čas tudi spremeni – je fluidna in ni nujno, da je stalna. Velja za vsakega od nas, ne glede na starost. Nekatere_i že od malih nog čutijo, kakšna je njihova spolna identiteta, nekateri to začutijo in razumejo kasneje v življenju. Vse to je okej. Nekateri ljudje se odločijo tudi za to, da ne želijo opredeliti svojega spola. Vse to je naravno, vse to je del življenja. Vse to je pomembno spoštovati. Vse to so človekove pravice.

Pomembno je, da veš, da spolna identiteta ni odločitev. Je naraven del tebe in se razlikuje od človeka do človeka. Vsak ima pravico, da se počuti udobno in sprejeto za to, kar nekdo čuti, in vse to vpliva na kvaliteto naših življenj.

Zaradi vsega pritiska okolice, ki nekatere že od malih nog uči, „kaj se za punce spodobi in kaj se za fante“, ter tako deli „moška in ženska dela“ tudi v odraslosti, se lahko počutiš nerazumljeno, prezrto, obremenjeno, predvsem pa ranljivo. Vse to lahko zelo prizadene in pa boli, predvsem je težko, ko občutki niso „sprejeti“ v tvoji družini, okolici. In ko tvoji občutki niso v skladu s pričakovanji naše okolice, je zelo boleče.

Vse_i imamo pravico biti to, kar smo, in kar čutimo, ne da bi se drugim morale_i za to opravičevati ali jih prepričevati, da nam to dovolijo.